Matjaž Štefančič

Uporabil bom kar besede, ki jih je ob moji razstavi zapisal znan slovenski fotograf: "Kako je življenje nepredvidljivo in v svoji dobrotljivosti darežljivo: takle čisto navaden dan iz tihega jutra zrase v omamen večer in se končuje kot praznik. Na nas mirno zro podobe in mi jim občudujoče vračamo pogled. In tako zremo drug v drugega, one v nas in mi v njih in lahko jih vidimo tudi z zaprtimi očmi, kajti takrat se odpro srca, ki vidijo najdlje in najgloblje. In to zato, ker so se te podobe izvile iz Matjaža, ki zelo malo fotografira z aparatom, pa tolikanj bolj s srcem. To sem začutil, še preden sva se spoznala. Njegove fotografije so me nagovarjale z internetnega portala s tako močjo, da sem se znova in znova vračal k njim. Rade so črno-bele, vendar zame so barvitejše od mavrice, ker najdem v njih celo paleto čustev, dasiravno bi površen opazovalec v njih prepoznal predvsem veliko samotnosti in samosti. Vendar ne – samotnost in samost neznanih oseb, ki puščajo stopinje svojega življenja na Matjaževih fotografijah, sta samo lupinici, samo kot jajčni opni tanka membrani, ki pokrivata prekipevajočo resnico bistva našega sprehoda po cestah minljivosti. Silno mi je pri srcu, da avtor pušča in dopušča preprosto in prosto izbiro: gledati podobe trenutkov in ob tem misliti, da se opazuje življenje neznanega junaka in ob tem doživljati močno čutenje in sočustvovanje ali pa prepoznavati te zamrznjene trenutke kot čisto svojo, opazovalcu lastno svojino nekih minulih dni in dni, ki so vse bliže."